Novice

Fotofiniš

Datum objave: 04.05.2020

Četrtek zjutraj. Ura je pol sedmih, z Maticem se ogrevava za štart, on pred 42-colskim monitorjem, jaz pa priklapljam napajanje na prvi prototip. Včeraj malo pred polnočjo sva z Matjažem do konca stestirala elektroniko in danes nam pripeljejo mehaniko novega prototipa FEspiratorja. V mislih naju ves čas priganja misel na cilj: testiranje jutri ob 10h v simulacijskem centru UKC Ljubljana. Za našo preko 30-člansko ekipo je že več kot mesec intenzivnega dela, glave so težke in misli ne najdejo pravega fokusa. »Ali nam bo uspelo priti do cilja?« mi odzvanja v glavi. Vse, kar imamo, je še v Flashu in RAM-u. In ideje v glavah. Na mizi, kar se tiče novega prototipa, konkretnega, razen domnevno delujoče elektronike, še nič.

jankovec blog 1

»Vivat profesores!« se pridruži Urban, inženir iz Metrela. Oborožen s QT in Pythonom se že dva tedna intenzivno bori z uporabniškim vmesnikom, a njegov pozdrav svež in spodbuden, kot bi prišel z lahkotnega sprehoda. Gremo. Matic programira, jaz testiram in dopolnjujem uporabniški vmesnik za PC, Urban programira zaslon za vgradnjo. Z Maticem testirava kodo na prvem prototipu FEspiratorja, Urban svoje kode še ni preizkusil na napravi, ampak jo že ves čas piše, kot se reče, na suho.

Ura je enajst, grla so že suha, ko tako želeno osvežitev prinese klic: »Smo že tukaj pred fakulteto.« Igor, Aljaž in Marko so iz Maribora pripeljali mehaniko novega prototipa. »Yes!« smo zadihali, ko se je odvalilo prvo od bremen s hrbta. »Čudovito je, neverjetno dobro izgleda!« smo hvalili mojstrovino, medtem ko Aljaž zamahne z roko: »Eh, izgleda kot jugoslovanski dizajn stoenke iz leta 85, ampak tako hitro pač ni šlo drugače. Za kaj več oblin bi potrebovali namenska orodja.«

jankovec blog 2

Gremo dalje, ni časa za filozofiranje. Vgradnja priključkov, baterije, elektronike, testiranje in kalibracija senzorjev. Vmes Matic še odpredava eno video lekcijo študentom. Ves čas pomagata še Matjaž in študent Aljaž (drugi Aljaž). Da bi bila zmeda z imeni še večja, je bilo v skupini več Markov. Marko z najvišjim činom je ves čas skrbel, da smo ostali fokusirani na cilj in nismo česa spregledali in pozabili. Ob pol šestih popoldne mehanika in elektronika delata! Taisti Marko nas je vse presenetil s pecivom, da smo obnovili zaloge energije. Padlo je drugo breme s hrbta. Ja, in ne skrbite, bili smo meter in pol narazen, skozi maske se pač težko je.

jankovec blog 3

Gremo dalje! V softveru manjka še mnogo obljubljenega: volumenski način predihavanja še ne dela dobro, ni še alarmov, statistike, vgrajeni zaslon še vedno kaže šum namesto pravih meritev, komunikacijo je treba izvesti vzporedno prek dveh vmesnikov. V glavi mi zvenijo besede zdravnika Bojana: »Fantje, na pravi poti ste. Ne obupat. Gremo do konca.«

Z rastjo kode so se rojevali tudi hrošči, manjši in večji. Gledamo v Matičevo kodo, nič jasno. Rdeči logični analizator, ki nam ga je velikodušno doniralo podjete Saleae, pravi da je vse OK. »Hard Fault«, se pritožuje mikrokrmilnik, medtem ko se poti na 170 MHz. Evo ga, zavpije Matic in stopi na hrošča. Eh, samo eden »je enako« je manjkal. Tečemo, švicamo, ob pol enajstih zvečer me želodec spomni, da je Marko prinesel že dopoldne eno vrečko sirovih burekov.

»Fantje, ne pretiravat, pojdite domov, nadaljujemo jutri zjutraj,« miri našo vnemo glavni Marko v skrbi, da ne bi kdo med vožnjo domov zaspal. »Še malo bomo, da bomo potem lahko mirneje spali,« mu odvrnem.

No, tisto noč nismo mirno spali. V bistvu – nismo spali. Tekli smo na vso moč. Maraton pač ni hec. Ob pol šestih zjutraj, ko se mi je zdelo, da je vse tipitopi, sem prepoten omahnil: »Ne morem več, domov se grem stuširat in pozajtrkovat.« Vožnja je bila spokojna, saj sem vedel, da imamo vse nared. Ko bi vedel, da sta Matic in Urban ta čas iskala enega najzagonetnejših hroščev ...

 »Kje si pa hodil,« me očitajoče vpraša žena na pragu, ko me zagleda s prašnimi čevlji. »Ah nič, saj veš, respirator smo delali, pa smo malo potegnili,« je bil že standardni odgovor, ki ga je že tolikokrat slišala ta mesec. Na fakulteto sem se vrnil ob pol devetih. Fanta čila in polna energije, pripravljena za finiš. Neverjetno.

In smo šli. Jaz, Matic, Urban in Marko, oboroženi z obema prototipoma FEspiratorja na UKC. V simulacijskem centru smo skupaj z ostalimi tremi razvojnimi skupinami prečkali ciljno črto z maksimalno hitrostjo.

jankovec blog 5

Rezultate fotofiniša je potrdil vodja strokovne komisije dr. Mirković z besedami:

»Nisem si mogel misliti, da iz predihalnega balona, ki je srčika tega ventilatorja, lahko narediš ventilator, ki dosega v grobem vse funkcionalnosti profesionalnih ventilatorjev. Če bi ocenjeval z ocenami od 1 do 10, je to za FEspirator sigurno ocena 11.«

Oblekli smo si majčke zmagovalcev: »Elektronika, neskončno odtenkov med 0 in 1.« Premagali smo same sebe, saj smo dosegli nekaj, o čemer pred enim mesecem nismo niti sanjali. Tekli smo ves čas na vso moč, brez predaha, z željo, da naredimo nekaj dobrega. Nekaj, za kar smo upali, da ne bo treba nikoli zares uporabiti, a hkrati z mislijo, da če rešimo eno življenje, bo ves naš trud poplačan.

jankovec blog 6

Kot se pri vsakem uspehu spodobi, smo bili kmalu deležni tudi antidopinškega izziva, češ da je FEspirator zgolj kopija open-source projekta MIT E-vent. Slovenska fovšija pač ne počiva. Naj vas na tem mestu takoj pomirim: Mi smo pripravljeni dati protidopinški komisiji naše vzorce krvi in pota in ni ga Dolenjca, Gorenjca, Štajerca ali junaka od drugod, ki bi našel eno samo vrstico zapisa DNK, eno celico mehanike ali elektronike, ki bi bila kopija katerega koli projekta ventilatorja na svetu.

Koronavirus je prinesel veliko hudega. V vsaki nesreči pa se najdejo priložnosti za dobro, če jih vidimo. Nam je priložnost pomagal videti Marko, ki nas je pred dobrim mesecem smelo prijavil na ta maraton, čeprav nisem prepričan, da smo takrat dobro vedeli, v kaj se spuščamo. K tej smeli ideji smo pritegnili študente in številna podjetja, ki so prispevali svoje znanje in material v skupni projekt. Niti kanček oklevanja ni bilo čutiti in brez pomoči slehernega bi pred ciljem omagali. Zmagala sta složnost in pogum, ki sta nas skupaj s trdim delom in kančkom sreče pripeljala do cilja. In tako kot pri vsakem maratonu je treba do konca varčevati z energijo, da zmoreš v zadnjih metrih pospešiti na polno. In ni veliko maratonov, ki se končajo s fotofinišem.

 

Izr. prof. dr. Marko Jankovec,
vodja tehnične ekipe FEspirator