13_slo hello
Zgodovina študija elektrotehnike v Sloveniji
Slovenci smo imeli v preteklem stoletju svetovno znane elektrotehnike strokovnjake. Omenimo naj le Stafana in Klemenčiča. Na državni obrtni šoli v Ljubljani pa je njen prvi ravnatelj Ivan Šubic, ki je bil Stefanov učenec, tudi učil elektrotehniko. Napisal je celo slovensko knjigo Elektrika, nje proizvodnja in uporaba, ki je izšla pri Slovenskimatici leta 1897. Takrat je bilo zanimanje za elektriko pri nas veliko, delalo je že nekaj manjših elektrarn, leta 1898 pa je v Ljubljani začela obratovati tudi mestna elektrarna na premog.
Zgradba fakultete
Ob koncu prve svetovne vojne je bila Slovenija gotovo najbolj elektrificirani del nove države "Srbov in Slovencev", zato so takrat v okviru nastajajoče slovenske univerze organizirali univerzitetni študij tehnike in posebej tudi elektrotehnike.
Začelo se je s prvim tehniškim visokošolskim tečajem, ki ga je 19. maja 1919 s svečanim otvoritvenim predavanjem "Inženir filozof in stroj velikan" odprl že takrat mednarodno priznani elektrotehniški strokovnjak dr. Milan Vidmar. Odločilni vpliv na visokošolski študij elektrotehnike je Vidmar obdržal nad 30 let.
23. julija 1919 je bila ustanovljena slovenska univerza v Ljubljani, v njenem okrilju pa tudi Tehniška fakulteta z elektrostrojnim oddelkom.
Jeseni 1921 je bilo dograjeno novo poslopje za tehniško fakulteto na Aškerčevi cesti (sedanja "Stara tehnika"), kjer je dobil "Elektroinštitut" za tiste čase kar lepe prostore z laboratoriji. Pouk se je začel in leta 1925 so diplomirali že prvi štirje inženirji elektrotehnike.
Med obema vojnama je bil glavni usmerjevalec oddelka za elektrotehniko profesor Vidmar, ki je veliko objavljal in bil vodilni svetovni strokovnjak za velike transformatorje. Takrat so v Ljubljani nastajali idejni projekti za vse velike transformatorje obeh vodilnih evropskih tovarn (Siemens, AEG).
Med drugo svetovno vojno je pedagoško in znanstveno delo na oddelku za elektrotehniko skoraj zamrlo, tem živahneje pa je bilo sodelovanje z NOB-jem. Leta 1941 so študenti elektrotehnike izdelali ilegalni oddajnik Kričač, ki je dobrih pet mesecev oddajal svobodno besedo v Ljubljani, sredi okupirane Evrope. Sledilo je izdelovanje oddajnikov za partizanske enote, več študentov in 2 učitelja pa so odšli v partizane.
Po koncu vojne je fakulteta znova oživela. V študijskem letu 1945/46 je vpis dosegel štirikratno predvojno povprečje (povzpel se je z 31 na 118). Pod vodstvom profesorja Lasiča in Grudna se je zelo razvila elektronika, ki jo je orej na oddelku za elektrotehniko razvijal samo profesor Osana. Z naraščanjem števila študentov in z obsežnim znanstvenim in razvojnim delom se je pokazalo hudo pomanjkanje prostorov. Po mnogih začasnih rešitvah (barake, dislokacija) je Inštitut za elektroniko leta 1957 dočakal nove prostore, v katerih je dobil prostor tudi oddelek za elektroniko.
Leta 1958 je bila dograjena velika predavalnica ob tržaški cesti za 228 slušateljev, leta 1964 pa je bila ob njej vseljiva sodobna stavba za energetiko. Tako je bil prostorski problem 19 let po vojni rešen, čeprav je bila zlasti elektronika že prav kmalu na tesnem, to pa je rešila selitev v novi prizidek k stavbi na Tržaški cesti leta 1972. S to združitvijo je bila tudi prostorsko poudarjena enotnost elektrotehnike.
Kakšna pa je bila organizacija študija elektrotehnike po letu 1945 v Ljubljani? Najprej je bil Oddelek za elektrotehniko Tehniške fakultete univerze, leta 1950 je bila ustanovljena zunaj univerze Tehniška visoka šola in v njenem okrilju Fakulteta za elektrotehniko, dokler ni bila leta 1955 ustanovljena zopet Tehniška fakulteta univerze z Oddelkom za elektrotehniko. Leta 1957 je za štiri leta nastala skupna Fakulteta za elektrotehniko in strojništvo (FES), leta 1960 pa sta elektrotehnika in strojništvo dokončno dobila vsak svojo fakulteto.
