FE od znotraj - blog

Dvom

Datum objave: 08.12.2020

Naši psički Heidi se je ravnokar zmešalo. Dovolj ima, da so njeni štirje ljudje cel dan priklenjeni na računalnike in se šolajo ali šolajo na daljavo. Hoče ven. Jaz sem ravno končal zadnji virtualni pogovor, zato se dvignem s stola. Odpraviva se tja, ob Ljubljanico, v mraz. Mraza niti ne čutim, ker imam na obrazu masko. Ljubljanice pa niti ne vidim, ker imam spet zarošena očala. Odkar je korona, vidim veliko manj ljudi, si precej bolj umivam roke, sem izključno zaradi vlade moje države vedno manj ponosen na svojo državo in vsaj polovico dneva vidim megleno. A tista megla, ki si jo lahko obrišem z očal, ni problematična. Bolj problematična je ljubljanska megla, ki zelo obremenjuje mojo najdražjo temnolasko, ki je po duši in izvoru Primorka in potrebuje sonce. Sedaj ji je zaradi omejitve gibanja v občinah sonce odvzeto, saj je potrebno prečkati občino ali dve, da iz meglene Ljubljane prideš do mežikanja v sonce. Najbolj problematična pa je tista megla, ki se je v naši državi ne da niti obrisati z očal niti ne pomaga kratka vožnja, da se iz nje izkoplješ .

S Heidi hodiva ob reki in prideva do velikih fotopanojev, na katerih se običajno zelo privlačno predstavljajo posamezniki, inštitucije, dogodki. Tokrat so tam super slike, očitno nekaj tehnološkega, nekaj kar zelo diši po mojem faksu. Aha, končno se bo FE nenadkriljivo predstavila javnosti! Ampak nekje na sredini fotorazstave opazim, da pravzaprav gledam predstavitev Fakultete za strojništvo UL. Hm, res mi ni jasno, zakaj smo tehnične fakultete tako ločene. Tretjina aktivnosti, s katerimi se pedagoško in raziskovalno ukvarjajo na strojni fakulteti, je naših, tretjina naših aktivnosti pa je strojniških. S FRI je pa procent pokrivanja še večji. Ne vidim smisla v nepovezovanju.

Razstava UL FS na Krakovskem nasipu (foto: www.fs.uni-lj.si)

Ko s priročno vrečko poberem Heidijin izdelek pri zadnjem panoju, sem še bolj prepričan, da je čas ostro ločenih ved in znanosti odšel v zgodovino. Danes mora človek razmišljati interdisciplinarno. Človek se mora učiti celostno. Le tako bomo lahko reševali probleme prihodnosti. Študiji, ki so zelo zaprti v svoje okvirje, bodo postali fosili. Moje siljenje študentov, da delajo študentske projekte v zelo multidisciplinarem okolju, se mi zdi odlično. Tako se moji štromarji spoznajo s študenti drugih fakultet. Spoznajo, da nekatera področja zelo obvladajo, hkrati pa ugotovijo, da kljub drugemu izrazoslovju niso zelo drugačni od recimo študentk psihologije. Take mešane ekipe vedno pridelajo odlične posameznike in velikokrat tudi odlične rezultate. Da ne govorim, da so tudi odlična popotnica za življenje.

Polno in še toplo vrečko vržem v koš za smeti. V koš pri fotografiji načrtovanega izgleda nove fakultete za strojništvo. Moderno, zeleno, tehnološko. Na travniku pred živalskim vrtom. Ob računalničarjih in kemikih. Malo jim zavidam, strojnikom. Je par res, da zelo jim pa ne zavidam. Vem namreč, da je danes idealen čas za elektrotehniko, ki je podlaga za vse novotarije in pametne gadgete, ki so napolnjeni z novo tehnologijo in tehniko. Ja, konec prejšnjega tisočletja sem se vpisal na kar primeren študij. Pa še vmes sem ugotovil, da sem tudi po duši inženir. Po moji definiciji je inženir oseba, ki zna neko stvar načrtovati, izdelati, na koncu pa še preskusiti. Taka stvar običajno sicer ni pretirano teoretično premišljena, kot bi bila pri matematikih ali fizikih, velikokrat tudi ne izgleda prav privlačno. Ampak deluje in to dobro.

Zdaj moram pa nazaj domov. Zažvižgam psu, ki neverjetno ubogljivo priteče izza bližnjega smetnjaka, kjer je preverjal organoleptične lastnosti tjakaj uskladiščenih izdelkov. Morava pohiteti, da bova še pred policijsko uro doma. Včasih se zgrozim, ko ugotovim, kako smo se enostavno navadili na agresivne ukrepe, ki nam jih tedensko dozirajo. In to brez vidnega učinka. Če bi jaz izvajal svoj eksperiment že osmič in že osmič ne bi uspel, bi verjetno že vsaj malo podvomil v svoje metode, v merilne instrumente, predvsem pa v svoje sposobnosti. Temelj znanosti, pa tudi zdrave pameti, je namreč dvom v vse. Znanost se je tako neverjetno razvila prav zato, ker je skozi zgodovino več ljudi na različne načine dvomilo o isti stvari. In na koncu so vsi po različnih poteh prišli do istega zaključka. Tako s pomočjo empiričnega preverjanja podatkov, ki jih dobimo s svojimi čutili in iz naprav, ki nas obdajajo, nastajajo znanstvena spoznanja. In teh spoznanja se učenci, dijaki in študenti učijo, mi pa jim poskušamo razložiti in prikazati, kje so skrita v vsakdanjem življenju. Da si bodo nekoč v prihodnosti njihove mlade in sveže glave izmislile česa novega. Da se dvignemo nad to meglo.

 

prof. dr. Gregor Geršak

 

 

 

Vsi zapisi v blogu izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacije, v katerih so zaposleni.