FE od znotraj - blog

Relativnost časa

Datum objave: 29.03.2021

Ob prehodu v novo, tretje življenjsko obdobje, več razmišljam o času. O relativnosti časa, o času, ki prehitro beži, ter o času, preživetem v službi in za službo. Res je, da tiho in hitro čas beži, a če najdeš v delu vedno nove izzive, ga opravljaš z veseljem in četudi ni vsaka nadura plačana. 

ura

Enaindvajset let na Fakulteti za elektrotehniko, dami, ki ima za sabo že stoletje, je komaj polnoletnost. Teh 21 let je, glede na organizacijske spremembe, menjave dekanov, prodekanov, tajnikov in zaposlenih, napredovanj iz pedagogov asistentov v pedagoge redne profesorje, sprememb v strokovnih službah, veselih in tudi žalostnih dogodkov, pravzaprav minilo zelo hitro. Kako potemtakem ovrednotiti enaindvajset let izkušenj? V študentski pisarni rečemo, da je to obdobje izpeljanih 21 vpisov in podeljenih diplom 21 generacijam diplomantov.

Po 17 letih poučevanja v srednji šoli in dvoletnem življenju v tujini sem se februarja 1999 srečala z delom v visokem šolstvu. Izkušnje iz lastnega študija, pogovori s sodelavkami in pedagogi so potrdili mojo usmeritev – narediti študentsko pisarno prijazno do študentov in pedagogov. V tem času smo študentsko pisarno tudi fizično ločili na FE in FRI, se pripravljali in prešli na bolonjske študijske programe, uvajali in se navajali na nove študijske informacijske sisteme. Nove sodelavke v sektorju so prinašale nove ideje in nekatere tudi nove probleme. Vsaka sprememba je prinesla nove zadolžitve, pa tudi zadovoljstvo ob opravljenem napredku in izboljšavah.

Študentje pa so v vseh teh letih ostajali enaki – večina študentov z željami po novih znanjih, iskrivi in uspešni, nekaj pa tudi takih, ki so iskali samo najkrajšo pot do vpisa in diplome. V prizadevanju, da mora študent poznati svoje pravice in jih ima tudi pravico izkoristiti, sem izpostavljala tudi, da ima vsak študent istočasno tudi dolžnosti in obveznosti, česar pa niso vsi sprejeli z odobravanjem. Žalostilo me je predvsem, ko je študent zanemaril svoje študijske obveznosti in staršem prikazoval drugačno sliko. Bilo je tudi kar nekaj žalostnih usod študentov, ki so se borili s hudimi boleznimi, imeli težke nesreče, obupovali. Skupaj smo iskali rešitve, pa tudi potočili solze. Z veseljem pa sem opazovala ponosne obraze diplomantov in tudi njihovih staršev na podelitvah diplom.

Čeprav govorimo, da časa nikoli nimamo, je to v resnici edina stvar, ki jo zares imamo. In vzeti si ga moramo za stvari, ki se nam zdijo v življenju prave.

čas

Marjanca Rebernik, vodja študijskega sektorja