Novice

Karantenska refleksija

Datum objave: 19.01.2021

Sedim za mizo z masko na obrazu in uživam v zadnjih sončnih žarkih naslednjih nekaj dni (tednov?).

iza burnik

Srečo imam, da lahko svoje delo varno opravljam v prostorih Zavoda 404. Lahko bi rekla, da je to moja služba, pa je veliko več kot to. Dinamika, fleksibilnost, izzivi, svoboda in občutek skupnosti so nekatere izmed besed, s katerimi lahko povzamem svoj vsakdanjik. Tu se počutim varno. Tu sem se počutila varno tudi v času, ko ob besedi varnost nismo najprej pomislili na zaščitno opremo, dva metra, razkužilo in odpiranje oken. V času, ko sem zjutraj hitela na laboratorijske vaje ali predavanja in premišljevala, kateri avtomat je najbližje predavalnici, da pred začetkom skočim še po kavico in pokramljam s kolegi. Kakšna maska, kakšno razkužilo … Zdi se kot drug svet.

Sama sem imela srečo, da sem redne študijske obveznosti opravila ravno pred začetkom Covid situacije. Ne predstavljam si študentskega življenja brez debat s kolegi, študentskih žurov v Rožni, tihih šal med laboratorijskimi vajami in ur preživetih v KuFEtu. In zdaj, ko mi prvič po šestih letih v januarju ni treba sedeti za mizo ure in ure pregledovat zapiskov, pisat kolegom za zapiske in tresočih se rok pisat izpitov, zdaj lahko preživljam čas drugače. Zdaj, ko bi lahko mirno šla v torek dopoldne smučat, ali pa se z letalom odpeljala v oddaljene tople kraje pogret prezeblo telo, zdaj, ko imam končno denar in čas, da počnem vse tiste stvari, ki jih »bom, ko bom mela fleksibilen delovni čas in redni prihodek«, zdaj lahko (ne, moram!) doma sedim na kavču. Ironično, kajne?

iza blog 3

Nikoli nisem bila tip človeka, ki je doma na kavču in počne »domače« stvari. Najprej nas je presenetila  karantena v marcu in aprilu, ki je zgodba zase, pa potem poletje in ponovno jesenska prilagoditev na novi svet. Če je že cel svet narobe svet, je tak postal tudi moj. Zdaj si tako krajšam čas z branjem, peko kruha, kuhanjem in pretežnim miganjem, kolikor mi trije kvadratni metri v kuhinji pač dopuščajo. Pa z opazovanjem vremena. Nikoli poprej se nisem osredotočala na to, kdaj je sonce in kdaj megla. In moram priznat, da kolikor me ljubljanska megla vedno bolj duši, me sonce, ko se vendarle pokaže, razveseli bolj kot že dolgo ne. Kot pravim, novi nori svet.

 iza blog 2Tedensko se srečujemo z novimi ukrepi, pa podaljševanjem starih ukrepov, brez kakršnihkoli logičnih sklepov in baziranih na strahu pred neznanjem. Ne vemo, kaj nas je napadlo in ne vemo, kako bi se obvarovali. Zadnjih štirinajst dni je ključnih … ne vem, kdaj sta nazadnje dva tedna trajala tri mesece. Sama sem bila že naravno cepljena (beri: imela pozitiven test za Covid), pa se kljub vsemu držim vseh takih in onakih ukrepov. Zato, ker je prav. Verjetno. Saj ne vem več. Zdaj veliko bolj redno spremljam poročila, berem objave medijev in poslušam o dejanjih in besedah naših »taglavnih«. Občasno se na socialnih omrežjih srečam z objavami t. i. keyboard warriorjev in pogledam sejo zbora študentske organizacije. Potem se razburim, vržem par psovk tja v en dan in se soočim z resnico. Ni več tistega, kar je prav. Beseda narobe je dobila nov pomen. Zdaj je samo tisto, kar je, in tisto, česar ni. Kako se s tem soočamo, je, v krasni dobi individualizma, seveda stvar vsakega posameznika.

Svoj um poskušam te dni čim bolj usmeriti v produktivnost in pozitivo. Delo z ljudmi, aktivnosti za otroke in mladino, razvojni projekti in seveda, ključno za moje starše in stare starše, pišem magistrsko nalogo. No, pišem je še ne. Zaenkrat sem še pri praktičnem delu.
Področje, ki ga bo zajemala moja naloga in dinamika, ki jo Laboratorij za slikovne tehnologije ponuja, je prijazna delu od doma. Komunikacija prek orodja Slack je že prej bila del mojega življenja, zdaj pa ga imam možnost uporabljati tudi pri akademskem delu. Poleg Slacka so tu še tedenski sestanki z mentorjem in mesečne predstavitve vseh študentov, ki delamo na magistrskih nalogah v laboratoriju. Če pomislim in svojo izkušnjo primerjam s kolegi, ki so magistrske naloge pisali v preteklih letih, se zdi,  da je novi način dela in življenja vseeno prinesel novo stopnjo povezljivosti. Vsi se bolj trudimo, da je komunikacija konstantna in jasna. Ali je to zato, ker nam manjka človeške bližine? Ali zato, ker smo se med prvo karanteno naučili, da delo od doma pomeni več kaosa in se je tako treba bolj potruditi pri komunikaciji? Mogoče pa gre za to, da dnevno na medijskih portalih opazujemo ljudi, ki se namesto s komunikacijo, ukvarjajo s prepričevanjem v svoj prav? Razlogov je zagotovo več, priznam pa, da pri študijskem delu prija več pogovora, več izmenjave znanj in izkušenj in upajmo več uspehov. Za vse nas.

iza blogKorona čas si bomo zagotovo zapomnili za dolgo. Redefinicija varnosti, domačnost in novi hobiji, ter nov način povezljivosti, ki ima svoje minuse in pluse, zavedanje vpliva posameznika na kolektivno zavest, pa da se kljub težkim časom še najde kanček upanja. To so tiste stvari, po katerih si bom zapomnila zadnjih nekaj mesecev. Predvsem sem hvaležna, da je moja izkušnja s časom pandemije vsaj na videz varna, kreativna in polna stikov z ljudmi.

Kaj je bilo prej? Niti ne vem zares več. Kaj bo potem? Čakam čas, ko bomo lahko mirno in brez skrbi odložili zaščitne maske in se po tihem sprašujem, kako se bodo naša življenja spremenila? Tu ni vprašanje, ali se bodo, ampak kako in do kakšne mere. Moram priznat, da me misel na prihodnost vznemirja. Na dober način. Tako kot sonce sredi januarja po tednu megle in dežja.

 

 

Iza Burnik, absolventka magistrskega študija Biomedicinske tehnike, zaposlena v Zavodu 404